»Tole sem napisal pred nekaj leti v spomin na Bolo, črno-belega pitbula, ki je šel na sprehod vsak dan, vse do svoje smrti. Lahko je naredil le par metrov, se potem ustavil in me pogledal, češ: »Ne morem naprej. Ampak ne pomisli na to, da sem odnehal.«
Psi nikoli ne umrejo. Niti ne vedo, kako. Postanejo utrujeni in zelo stari in kosti jih bolijo. Seveda pa ne umrejo. Če bi, si ne bi vedno želeli iti na sprehod, tudi takrat, ko jim stare kosti pravijo: »To ni dobra zamisel. Ne gremo na sprehod.« Nasprotno, psi gredo vedno radi na sprehod. Lahko bodo naredili le korak ali dva, preden se bodo njihove kite zrušile v kupček na tleh; a to psi so. Hodijo.
Ni res, da ne bi marali vaše družbe. Nasprotno, sprehod z vami je vse, kar šteje. Njihov vodja in neubrana simfonija vonjav, kar svet v resnici je. Mačji kakec, markacija drugega psa, kost razpadajočega piščanca in vi. Zato je njihov svet odličen, in v odličnem svetu ni prostora za smrt.
Vendar pa postanejo psi zelo zelo zaspani. Tega vas ne naučijo na univerzah, kjer predavajo o ekonomiji. Tam vedo toliko stvari, da pozabijo na to, da psi nikoli ne umrejo. Psi vam lahko toliko dajo, ljudje pa le veliko govorijo.
Ko mislite, da je vaš pes umrl, je v resnici le zaspal v vašem srcu. In pri tem noro maha z repom in zato vas tako tišči v prsih in ves čas jočete. Kdo ne bi jokal, kadar srečen pes maha z repom v njegovih prsih.
Av! Hop, hop, hop, to boli. Z repom pa mahajo le, ko se zbudijo. Takrat sporočajo: »Hvala, vodja! Hvala za topel kotiček, kjer lahko spim, vedno poleg tvojega srca, kjer je najlepše.«
Ko prvič zaspijo, se ves čas zbujajo in zato vi ves čas jočete. Čez nekaj časa spijo dlje. Zapomnite si, da pasji čas ni enak človeškemu. Ko pelješ psa na sprehod, je dan v eni uri poln dogodivščin. Potem pa prideš domov in traja skoraj en teden, preden gre pes spet na sprehod. Ni čudno, da sprehode obožujejo. Kakorkoli, kot sem rekel, psi v vaših srcih zaspijo in ko se zbudijo, pomahajo z repom. Po nekaj pasjih letih, spijo vse dlje in dlje, vi bi pa tudi. Bili so DOBRI PSI vse svoje življenje in oboji to veste. Je pa naporno biti dober pes ves čas, še posebno, ko se postaraš in te bolijo kosti in padaš na gobček ter nočeš ven lulat, ko dežuje, vendar to vseeno storiš, ker si dober pes. Torej razumi: po tem, ko so zaspali v tvojem srcu, bodo spali vse dlje in dlje.
Psi niso mrtvi. V resnici tega ni. Spijo v vašem srcu in se običajno prebudijo, kadar tega ne pričakujete. To oni preprosto so.
Smilijo se mi ljudje, ki v svojih srcih nimajo spečega psa. Toliko stvari so zamudili. Oprostite, ampak zdajle se bom pa zjokal.«
Vir: Večno Zavetišče – upepeljevalnica za hišne ljubljenčke v Sloveniji
