Tudi štirje so bili in tistih na obisku ali v počitniškem varstvu sploh ne štejem. Na nek način je vsak berni tudi malo naš… predvsem pa se čutim odgovorno za vsakega od mladičkov, ki so se skotili pri nas.
Fellow in Fani čuvata malo Manco
Naša bernska zgodba traja že od leta 1994,
od kar smo se odločili deliti svoj dom z bernskimi planšarskimi psi in izbrali našo prvo bernko Astro iz male švicarske vasice Rummendingen. Od 2. maja 1994 bi lahko na prste ene roke preštela svoje dneve, ki jih niso izpolnjevali berniji.
S prijazno pomočjo mojih stricev iz Švice smo našli Astrico v tako prvinskem okolju, da je bilo vse skupaj skoraj podobno reklami za svizce, čokolado in … bernije. V zvezi s prvimi skupnimi dnevi z mojo Astro se vedno spomnim na brezhibno urejen stričkov vrt v Luzernu v Švici in tulipane vseh mogočih barv ter malo Astro, ki se je zapodila mednje kot topovska krogla. In z navdušenjem ponavljala vajo do onemoglosti….
stric Matija in Deep River
Moja strica sta vedno prijazno sodelovala pri mojih “bernskih” podvigih v Švici in njuni soprogi sta potrpežljivo prenašali moje številne obiske, vedno spremljane z enim, dvema, tremi… berniji. Poleg nas je gostoljubje nemalokrat uživalo tudi lepo število mojih takratnih bernskih somišljenikov. Za nas je bilo vedno več kot lepo poskrbljeno in za to se stričkoma ne bom mogla nikdar dovolj zahvaliti. In brez njiju najbrž ne bi bilo nadaljevanja moje bernske zgodbe…
V Švico smo šli iskat bernskega ženina za mojo Astro in ga tudi našli.
V Švici je bila rojena moja Latina, ki se je bomo spominjali po njenem čudovitem značaju in njenem leglu, saj nas je skupaj z Adisom Bernieshine razveselila s potomcem, kakršnega sem iskala zadnjih 20 let…. z mojim Fellowom.
Nekaj o meni
Po zaključenem šolanju na II. gimnaziji v Ljubljani sem se vpisala na Višjo šolo za zdravstvene delavce, na oddelek za radiologijo. Po diplomi sem se zaposlila na Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) na Inštitutu za radiologijo, nato pa končala še podiplomski študij. Dve tretjini svoje poklicne poti sem delala v UKC, od tega sedem let na (nekdanjem) Inštitutu za geriatrijo in gerontologijo v Trnovem. Zadnjo tretjino delovne poti sem začela na Gospodarski zbornici Slovenije kot sekretarka sekcije proizvajalcev medicinske opreme. Nekaj časa sem delala tudi v trgovini za male živali.
Diplomirala sem tudi na triletni francoski šoli homeopatije in prisostvovala nizu tečajev in izobraževanj s področja zdravja in vedenja psov.
Do leta 1994 sem živela v Ljubljani, nato pa sem se z družino preselila v kmečko okolje Grosupljega, kjer živimo še danes in z radostjo delimo svoj dom s psi in mački.
Psi me spremljajo od otroštva, resneje pa sem se začela ukvarjati s kinologijo leta 1988, ko sem dobila našo prvo družinsko psičko Iro, mešanko med šarplaninko in nemško ovčarko. S psičko sva obiskovali osnovno šolanje v KD Ljubljana. Leta 1994 sem kupila prvo bernsko planšarko in pasmi sem zvesta še vedno. Leta 1996, 1998 in 2009 smo imeli tudi po eno leglo, dve s prvo in eno z drugo vzrejno psico.
Z vsemi svojimi dosedanjimi psi sem opravila tečaj male šole, osnovno šolanje in B-BH izpit v različnih kinoloških društvih: KD Ljubljana, KD Kočevje, KD Krim, KD Grosuplje, Šola priden.si. Znana in manj znana imena slovenske kinologije so vplivala na mojo kinološko pot: Martin Simončič, Karmen Zahariaš, Branka Hobič, Janez Plestenjak, Rajko Rotner in še mnoga druga. Od vsakega sem poizkušala pridobiti tisto najboljše, kar bi lahko koristilo psom – mojim in vsem drugim. Enako velja za veterinarje, ki sem jim hvaležna, da so me nemalokrat sprejeli za sogovornico, predvsem našemu družinskemu veterinarju mag. Petru Levstku, dr.vet.med. in Marku Nabergoju, dr.vet.med, pravima zakladnicama znanja in pozitivne energije.
V kinologiji sem opravljala različne funkcije: bila sem ustanovna predsednica Slovenskega kluba za bernske planšarske pse, članica upravnega odbora Kinološke zveze Slovenije (KZS) in podpredsednica za športno smer, nekaj časa pa na KZS tudi zaposelna na delovnem mestu »projektni vodja«. Bila sem glavna urednica strokovnega glasila – revije Kinolog, sodelovala sem v nizu TV prispevkov (Štiri tačke, O živalih in ljudeh), pisala v kinološko rubriko v občinskem glasilu Grosupeljski odmevi (2002 – 2012), pripravljala sem tudi avtorsko oddajo »Pasji val« na Radiu Zeleni val (2005 – 2007) in pisala za revijo Kužek in 4 tačke ter najdlje (1994 – 2015) tudi za revijo Moj pes. Tam sem objavila tudi preko sto strokovnih člankov o dopolnilnih metodah zdravljenja psov, o temi, ki me že več kot dvajset let izredno zanima. Na to temo sem pripravila tudi nekaj odmevnih predavanj. Za potrebe strokovnega kadra KZS sem predavala o kinološki zakonodaji.
Od ukinitve Slovenskega kluba za bernske planšarske pse leta 2018 s sodelavkami vodim skupino MOJ BERNI in urejam njeno spletno stran. 
Od leta 2017 sem članica Društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, Fellow od 16.10.2017 in (pokojna Fani od 23.6.2018) in Jenny od 25. maja 2022 pa so moja boljša polovica terapevtskega para.
