Na slovenskem podeželju je vse manj kmetij, kjer človek lahko dobi sveže mleko, pomolzeno pri kravah, ki jih hranijo po starem, s senom. Na eni takih malih kmetij se je v začetku septembra cel mesec prezgodaj rodila telička, ki ni kazala nobene volje do preživetja. Njen lastnik je bil celo prepričan, da bo že prva noč njena zadnja.
Ne vem točno, kaj me je poleg radovednosti še gnalo v hlev, vendar sem se takoj odločila, da je telički potrebno pomagati. Izredno ljubko bitje je povsem nemočno ležalo pred mano. Na voljo pravzaprav ni bilo veliko orožja, bilo pa je nadvse učinkovito: Redox signalne molekule je dobila takoj isti večer in kot prvo sredstvo zjutraj. Prav tako sem takoj pričela z masažo TTouch, da sem vzpodbudila dihanje in krvni obtok, proti šoku pa še Bachove kapljice Rescue Remedy. Sprva sem jo s pomočjo lastnikov še hranila leže, nato pa smo jo postavljali na slabotne nožice, kolikor je dopuščalo njeno stanje. In to se je izredno hitro izboljševalo.
Petkrat na dan sem jo prihajala hraniti in da me – vsiljivke – lastniki ne bi preprosto odslovili, sem teličko, ki sem jo poimenovala Minka, kar kupila. Po nasvetu našega družinskega (več kot) veterinarja mag. Petra Levstka sem Minko naložila v samokolnico in odpeljala na zrak tako pogosto, kot je dopuščalo vreme. Po dveh dnevih je že stala na svojih vse bolj čvrstih nogah. Ves moj prosti čas je bil rezerviran za hranjenje in sprehode s teličko, ki je očitno napredovala. Mleko njene mame so lastniki pomolzli zjutraj in zvečer, za vmesne obroke pa sem ga odnesla domov, shranila v hladilniku, dodala vitamine in nato ogretega odpeljala spet v vas. Neuka nege in skrbi za teličke sem potrebne informacije iskala in našla pri prijateljih in na spletu.
Sprva sem morala teličko iz hleva prinesti, kmalu pa je pripeta na dolg povodec in pasjo oprsnico ven prikorakala sama. Te »paše« se je udeleževal tudi moj Fellow, bernski planšarski pes s čudovitim značajem, in je že od prvega srečanja začutil, kaj telička potrebuje: ljubezen, ljubezen in ljubezen… Zanj je bila to preprosta naloga: legel je zraven nje, ko se je utrudila in jo umil od enega uhlja do drugega, potem pa čuval, ko je telička zaspala. Da je bila simpatija obojestranska že od prvega trenutka, je pokazala tudi Minka, saj ga je le radovedno gledala in ovohavala, niti trohice strahu ali neugodja ni pokazala. Še več: Fellow jo je vzpodbujal, da je tekla za njim in sprehodi z njo so postajali vse daljši in bolj živahni. Kmalu je poskakovala za Fellowom, ki je svojo vlogo pastirskega psa vzel zelo resno in se je ob Minki popolnoma raznežil. 
Vse bolj krepka je postajala, mamino mleko je dobivala po posebni “steklenički”, pred obrokom napitek z Redox molekulami, po obroku pa masažo in sprehod. Iz dneva v dan se je krepila in v treh tednih skoraj podvojila težo. Ker pri naši mali hiški nimamo hleva za novo družinsko članico, smo ji pričeli iskati nov dom: takega, kjer je ne bodo takoj pojedli, kjer se bo lahko pasla na svežem zraku in kjer bo lahko postala srečna kravica.
Na vso moč sem si želela zanjo najti dom nekje, kjer so tudi rejne živali spoštovana in razumljena bitja. Med obroki sem sedela pred računalnikom in iskala primerne turistične kmetije, kjer bi imeli dom še za našo Minko. Uspeh je bil po pričakovanjih pičel, vendar so me sogovorniki na moje veliko presenečenje zelo dobro razumeli: sploh se jim ni zdelo čudno, da privoščim mali telički dolgo in zadovoljno življenje »srečne kravice«.
S posredovanjem izjemnih prijateljev iz družine Poznik in z izdatno pomočjo Marka Nabergoja, dr.vet.med. je naša scrkljanka res dobila nov dom. Zdaj je doma na veliki kmetiji v zračnem in prostornem hlevu pri Zverovih v Bogojini. 
Gospodar Branko, mož s širokim prekmurskim srcem, jo je sprejel odprtih rok, čeprav je dan pred načrtovano potjo dobila vročino. Ko smo že povsem obupali, nesrečni, da bo morala nazaj v temen, vlažen in popolnoma neustrezen hlev, je priskočil na pomoč naš doktor Peter, da smo naslednji dan lahko vseeno odšli v Prekmurje. Na dvorišču novega doma jo je pozdravila cela družina, od mladine do dedka. Ni manjkalo občudovanja, kako je lepa, negovana, bistra,.. Dobila je svojo nadomestno mamo – dojiljo in doktor Marko Nabergoj je že isto popoldne še dodatno poskrbel zanjo tako, da se je kmalu lahko pridružila vrstnicam na paši.
Ne le, da je Minka dobila dom, ki si ga zasluži, tudi mi smo bogatejši za čudovito izkušnjo in za tesne vezi, ki nas zdaj vežejo z neverjetno prijaznimi in srčnimi ljudmi v Prekmurju. Ko je poklical Branko in povedal, da je z Minko vse v najlepšem redu ter vprašal, kdaj jo pridemo obiskat, se je človeku moralo stopiti srce od sreče.
Če se boste kdaj potepali po okolici Moravskih Toplic, ne pozabite zaviti na turistično kmetijo Zverovih v Bogojini in vprašati za Minko. Poleg Minkine zgodbe in dobrot domače prekmurske kuhinje boste spoznali tudi odlične ljudi!
