SLO ENG

Bili so...

WENAYA DE MARAIS CHAMPAGNE

8.8.2010 - 29.3.2018

Wenaya je pripotovala iz Švice v Mirotovo naročje skoraj po naključju - in tam ostala dve leti in pol. Z njo se je po Latininem odhodu v naš dom naselilo novo življenje. Če je kdaj obveljalo pravilo, da so si berniji podobni, ampak da je vsak po svoje drugačen, tokrat to za Wenayo zagotovo najbolj velja. Nežna po značaju in robustna po postavi, čuvajka, ki se je najbolje počutila pod kavčem, izpod katerega je pretežni del vročega dneva molil samo smrček. V mali šoli vedno pohvaljena je pazljivo odkrivala nove strani življenja in spoznavala nove prijatelje. Zelo hitro je odkrila radosti zimskega norenja po snegu prav z enako vnemo, kot se je poleti potopila v vodo in samozavestno odčofotala. Med česanjem je praviloma zaspala na mizi in človek je ob pogledu nanjo vedno pomislil na gospodično s kumarično oblogo na obrazu, ki neskončno uživa na kozmetičnem stolu. Običajno je imela v krdelu ne prvo, ampak zagotovo zadnjo besedo. Marca 2013 je postala Kamničanka.

Postala je izšolana terapevtska psička, velika Slavkova ljubezen, naša tolažnica, ko smo izgubili Latino, Sončica, ki niti za trenutek ni prenehala biti naša, čeprav je zadnjih pet let in pet dni uradno sodila v Ložarjevo družino. Po bližnjici je iz Bolnice za živali v Postojni preko mavrice odšla  k svojim bernskim prijateljem, saj smo se strinjali, da se s tumorjem v hrbtenjači ne da kakovostno živeti. 

Zaznamoval nas je njen veder značaj, njena neizmerna potrpežljivost in iskreno veselje, ko je prišla domov. Tu bo za vedno ostalo njeno srce...

 

THUJA

28.3.2004 - 28.1.2011

Po rodu Gorenjka, po poreklu pa Švicarka, je s svojim prihodom v našo družino izdatno pomagala vsem, še posebno Deepu, premagati žalost ob Astrini smrti. Zrasla je v lepo psičko, ki je očarala tudi stroge sodnike na švicarski razstavi. Bila je bernka tipa vednohočembitišefica, prava čuvajka, ki je opravljala delo hišnega zvonca. Njena odlika je bila svilena dlaka, ki ni bila nikdar umazana, njena posebnost, da se je vsak večer leže v kuhinji glasno pogovarjala, njena obsedenost daljinci, njena nemila usoda pa, da se je rodila s kolčno displazijo. Ker je bila ves čas v odlični kondiciji in nikdar preobremenjena, deležna posebne skrbi in alternativnih metod zdravljenja, je bila vedno živahna in gibka, vendar smo nekje v globini zavesti vedeli, da ji njena hiba lahko usodno skrajša življenje. S hudo poškodbo vratne hrbtenice je naša vztrajna borka kakovostno živela še dve leti, preden so se težave razrasle in postale neobvladljive. S težkim srcem smo jo pospremili na drugo stran mavrice.

  

LATINA DE MARAIS CHAMPAGNE

17.3.2007 - 10.10.2010

Latina je bila darilo. In je še vedno. Potomka očeta Tannhäuserja des Hautes Vernades in mame Harie de Marais Champagne. Psička s sončnim značajem, vedno dobre volje, včasih zamišljena, a nikdar težavna. Prijazna do ljudi in živali. Njena najljubša šolska vaja je bilo ležanje na hrbtu. Ko se je pritepel iz gozda bolan mačji mladič, je postal Latinin. Ko se je znašel na dvorišču zapuščen kuža, je ostal dolgo pri nas, ker je postala Latina njegova najboljša prijateljica. Oboževala je česanje in voda je bila njen element. Izjemna mama desetim mladičkom nam bo ostala v spominu kot preveč strpna in neskončno čuteča. Želje nam je brala v očeh, mi pa nismo znali prebrati njene zadnje. Hrepenela je po domu za ceno življenja, ki je ugasnilo pod avtomobilskimi kolesi.

 

DEEP RIVER

31.12.1996 - 21.10.2009

Naš Deep je dobil ime po globinah zelene lepotice Soče in se je rodil mami Astri kot eden od osmih silvestrskih otrok. Za enega od samčkov je družinski svet odobril, da ostane doma, kateri od njih naj bo to, pa je svetoval Janez Plestenjak, mednarodni kinološki sodnik, poznavalec in vzreditelj berncev, ki je v Deepu že pri njegovih šestih tednih zaslutil moč, veličastno lepoto in energijo nepopustljivega borca.

Deep je opravil z izpitom po programu A kot najboljši v pasjem razredu in z rezultatom osupnil celo samega Martina Simončiča, odličnega inštruktorja in naprednega poznavalca pasje vzgoje. Na nekaj razstavah so nam povedali to, kar smo vedeli že sami: da je pač najlepši… Nepozabna je bila velika švicarska klubska razstava, kjer je med 156-imi samci tudi v ponos svojemu očetu – zmagovalcu - osvojil sedmo mesto.

Naš Deep. Naše sončece. Bil je svojevrsten bernski "otrok", nežna duša v telesu lepotca. V veliko uteho nam je, da je doživel skoraj 13 let (dopolnil bi jih na Silvestrovo 2009), da je bil naš srečni in samosvoj fant, velik borec za življenje in idealna podoba bernca iz mojih davnih sanj, ki so z njim postale resničnost. Rodil se je v moje roke, bil je moja opora in jaz njegova – zelo težko bom brez njega.

 

POLETNA ZGODBA GEI V SLOVO

revija Moj pes št. 10/2006

 

ASTRA VON REICHENBRUNNEN

18.2.1994 - 21.4.2004

Deset let neponovljivih spominov je povezanih z njo. Dve čudoviti legli, počitnice ob morju, ki so šele z njo in njenim Deepom dobile pravo barvo. Kako samoumevno ji je bilo voziti voziček, ob njej nismo vedeli, kaj je to bolan pes... veliko besed bi bilo odveč.

Veseli smo, da je znani slovenski novinar, vzreditelj, športni kinolog in pravi prijatelj psov o njej napisal:

Zmeraj sem ji rekel pramati vseh naših berncev, čeravno sem vedel, da ni bila prva bernska planšarka na slovenskih tleh, več kot sto jih je bilo pred njo. Zacoprala me je v treh sekundah, morda še malo hitreje. Vsaj desetletje prej, ko pri nas najlepših psov na svetu še nismo dobro poznali, smo pri naši hiši začeli sanjati o njih. Pa nikakor ni naneslo, da bi kateri izmed njih prišel k nam. Potem se je, pred desetletjem, kakor bi bilo z neba, pojavila Astra. Kaj Astra, takrat je bila še Astrica. Mladiček je bila in najbrž prvi pes, ki je bil deležen kraljevskega sprejema, ko je prikorakal na naša tla. Slovesno je bilo, pravi krst po pasje je bil, z govori in darili, pelo se je in tudi kaj rujnega popilo. Čutili smo, da smo priča pomembnemu dogodku. V gosteh so bili tudi drugi kužki, saj je bil krst po pasje, ne po človeško. In štirinožni gosti so seveda jadrno pokradli in použili darila, ki jih je Astra dobila ob krstu. Bila je še  čisto majhna, ko smo se odločili, da bo njena prva mladička naša prva bernka. Astra nas je pripeljala v bernsko druščino. Zdaj, ko je ni več, bo za našo družino še bolj kot prej veljala  za pramater vseh berncev.

Tone Hočevar