Decembrski dnevnik
Pa sem trdila, da bo december eno samo hitenje. Včasih se človek pač zmoti. Naša Latina je na napovedani datum, točno kot švicarska ura (seveda, saj je vendar Švicarka) pričela kotiti. Brez hitenja, lepo počasi. Enega po enega. Dober teden pred datumom, ki smo ga izračunali, je bilo vse nared: kotišče, plenice, rjuhe, tehtnica, blok, svinčnik, mleko za malčke, grelne blazinice. Moja pisarna se je spremenila v prijazno porodnišnico. Neskončno prijeten občutek prevzame skrbnico visoko breje psičke, če družinski veterinar Peter reče: »Pokliči kadar koli, ura ni pomembna. Ko me boš potrebovala, bom pri vas.« 
Latina se je nekaj dni pred rokom pričela spoznavati s kotiščem, velikim zabojem s tremi stranicami, in prespala zadnji dve noči na mehki blazini v njem. Jaz pa ob njem. Zadnjo noč pred porodom je globoko dihanje pričalo, da se nekaj dogaja. Od predhodnega legla, ki se je skotilo v naši hiši, je preteklo že dvanajst let. Veliko poglavij tega »romana« se moram naučiti na novo, si govorim, vendar gre vse po načrtih. Po neprespani noči greva na travnik in hitro nazaj v »porodnišnico«. Nemir se stopnjuje, Latini in sebi nakapljam nekaj Bachovih cvetličnih kapljic na jezik. Pogledam na uro, kmalu bo deset. Latina leži, česar pri moji prvi psički nisem bila vajena. No, ja, najbrž že ve, kaj ji ustreza, si mislim. Prvi popadek, drugi, nato presledek in tretji, četrti. Pokukam pod rep in zagledam par nožic. Naj pomagam ali ne, me strese. Še malo in prvi »paketek« je tukaj. Latina pohiti in na moje veliko presenečenje vse potrebno naredi sama. Počakam, da konča, nato pogledam, kaj smo pridelali za začetek. Fant. S pripravljeno pleničko ga še malo osušim, stehtam in vrnem mami. Skupaj ga priklopiva na sesek. Kakšen prelep bernski dojenček, prekipevam od veselja. Vse se umiri, vmes pokličem Petra, da bi bila vesela njegove prisotnosti. Drugi mladič, tokrat samička, je počakala na njegov prihod, saj si je Latina vzela daljši presledek. In potem spet dobro uro počitka. Lepo počasi. Nato pribrcata na svet dva fanta, potem greva na povodcu spet ven. Snega je kot nalašč zapadlo ravno prav, da je narava pravljično lepa. Zagaziva v sneg, Latina se polula, dvakrat napne in … v sneg se izvali mladič…. hitro ga pograbim, stisnem k sebi pod jopico in oddrviva noter. Peter opravi vse potrebno, preden ga preda mami, mene pa prešine misel, da si je tale pravkar rojena pasja damica privoščila zgodnje knajpanje. Ona že ve, kaj je zdravo življenje, meni pa je nagnala strah v kosti, saj bi lahko spregledala, da je nekaj neobičajnega padlo v sneg. Peter je bil zadovoljen z mlado mamo, saj je za prvesnico Latina delovala zelo umirjeno in suvereno. Presledki med mladiči so bili sicer dolgi, popadkov pa je bilo potrebno presenetljivo malo. In smo rojevali. Osmi malo pred deveto, deseti skoraj ob enih ponoči. Sopenje ni prenehalo in po naslednjih dveh urah je prišel enajsti. Ker ni kazal znakov življenja, sva se sprijaznili z izgubo in se posvetili veliki družini.
Naša Latina je BIO-pes. V času brejosti je pojedla vsega eno skodelico briketov, bolj meni v veselje kot iz navdušenja. Sicer pa je priznavala le doma pripravljeno hrano, domače mleko in surovo meso. Med kotenjem je popila kakšen požirek osladkane vode, sicer pa ji je teknilo mleko. Slednje je zdaj vključeno v obred dojenja: ko so vsi mladički več ali manj zadovoljni in se vrvenje ob njenem trebuhu umiri, me pogleda in zacmoka. To je več kot jasen znak, da je zdaj ona na vrsti: skleda mleka z dodatki surovega jajca, kosmičev, medu…. z dostavo v kotišče.
Mladički rastejo kot konoplja. Ko nastopi lakota, so štiri roke in osem seskov skorajda premalo. Po novem »doji« tudi družinski poglavar, ki je še nekaj dni prej vztrajno trdil, da to pa že ne bo njegovo delo. Skrb za logistiko že, ampak hranjenje s stekleničko…. resnici na ljubo je – rojen tehnik – osvojil to veščino brez težav in cmokajoče male črne štručke so ga še kako vesele. Poleg hranjenja si privoščimo še veliko mero crkljanja in božanja. Ne vem čisto natančno, kaj trdi znanost glede zaznav tako majcenih bitij, kot so ravnokar skoteni pasji mladiči, vendar se izkaže, da imajo vgrajeno izredno natančno zaznavo temperature. Če je mleko za desetinko stopinje prehladno, korenjak izpljune dudo. Potem narediva z Mirotom popravni izpit in steklenička je v trenutku prazna. Vsem svojim kosmatincem sem radodarno privoščila »ušesni dotik«, kot me ga je naučila Linda Tellington: od trenutkov pred izpitom, operacijo, porodom, pred smrtjo… in zdaj tudi v prvih dneh življenja. Deluje!!!! Štručkam prija nežno gnetenje uheljcev in znanstveniki me bodo težko prepričali, da so zaznave v tem obdobju zanemarljive. V prvem tednu smo podvojili porodno težo, nočna izmena je na mojih plečih, zjutraj me zamenja Miro, da v miru odspim urico ali dve. Razkošje.
Januarski dnevnik
Januar nas je zalotil med pripravljanjem mleka in stekleničk. Ko se obrok konča in so vsi siti, Latina pa spije obvezen mlečni napitek s kosmiči, sedem na stolček ob kotišču in se zastrmim v lastnike polnih trebuščkov. Kakšen čudež so, vsak zase je popoln mali kužek. Nekaj časa po hranjenju so mladički godrnjaje iskali pravo lego in nič jim ni bilo všeč. Potem sem odprla vrata, da se je mrzel zrak premešal z ogretim v moji pisarni in svežina je čudežno učinkovala na male kepice. Pozaspali so, kot bi jim izključil napajanje.
Po dopolnjenem drugem tednu je spet prišel na oglede naš veterinar Peter in naročil, kdaj in kako naj odpravimo notranje zajedavce. Svojo dozo je dobila tudi mama Latina. Količina mleka, ki nam ga prijazno natočijo na kmetiji pri naših prijateljih v vasi, se je zavidljivo povečala. Miro vsako jutro poskrbi za dobavo in trenutno uporablja petlitrsko posodo. Neko jutro sta modrovala z lastnikom kmetije, če ne bi bilo bolj udobno, da bi nam za dva meseca posodili kar celo kravo…
Noči so resda zelo kratke, če človek vstane enkrat, včasih dvakrat in potrebuje eno uro, da se spet spravi v posteljo, ampak najbolj naporno obdobje šele prihaja. Tretji teden življenja je tu in mladički potrebujejo »konkretno« hrano. Moja kuhinja od jutra do večera zgleda kot tista v kakšni boljši restavraciji, kjer se kuha cela vrsta jedi hkrati. Tudi pri nas pripravljamo več menujev: za Latino nekaj bolj hranljivega in večkrat na dan, Thuja je kot čistilka pasjih skled pridobila nepotrebno dodatno težo in je na dieti, deset obrokov je pa po novem razdeljenih v štiri sklede. Že nekaj dni imamo vaje v potapljanju in brisanju pasjih smrčkov v vse, kar pride pod pasji nos. Od kaše je cela pasja jedilnica, vsi mladički gredo po jedi na umivanje (hvala, mama Latina, za izdatno pomoč!) in ko preoblečem kotišče v svežo posteljnino, čaka na vrsto še kup umazane posode in perila. Komaj čakam, da se pridružim Mirotu pred kaminom, ampak potem v trenutku zaspim. Premišljam, da nikakor ne bi hotela skrbeti za mladičke drugače, kot to počnem zdaj.
Naša vrata smo odprli prvim skrbno izbranim obiskovalcem, ki so vsi brez izjeme razumeli, da gre za občutljiva bitja, ki so jih prišli pogledat. Poleg skrbi za mladičke je najbolj naporno delo izbira novih skrbnikov. Odgovarjam na telefonske klice, včasih opisujem pasmo in način življenja, ki ji je najbližji, pojasnjujem in skušam strniti svoje dolgoletne izkušnje v nekaj stavkov. Tisti, ki najprej vprašajo za ceno, me ne zanimajo preveč, vendar pazljivo prisluhnem, da ne bi izločila kakšnega od morebitnih dobrih bodočih skrbnikov. Vsakega zasliševanja, kot temu pravi Miro, se lotim odgovorno. Zagotovo je nepopisna sreča, če se zanimajo za mladička ljudje, ki so pasmo že imeli in so bili z njo zadovoljni. Z njimi se hitro sporazumem, pojasnim svoje pogoje in ne pričakujem večjih težav. Naravnost prekipevam od veselja, ko me pokliče še ena od skrbnic mladičev iz naših predhodnih legel. »Bi imeli za nas še eno punčko?«, pravi. Čeprav je dvanajstletna Jantar še vedno živahna, so se odločili modro in ji bodo z nakupom mladička zagotovo podaljšali življenje, mladi psički pa olajšali prihod v nov dom.
Iz kotišča prihaja prvi lajež, tako zaresen, da vzame sapo. In renčanje. Kako so smešno majhni in ob enem čisto pravi kužki. Pokažejo se prve značajske razlike, saj nekaterim ni do dolgega spanja in se raje odpravijo raziskovat.
Ob pol treh ponoči se mi po zdrobovi pojedini nariše nasmeh na obraz: mama Latina prizadevno umiva sledi hrane z gobčkov in ovratnikov in tačk in kožuščkov, mladički pa godrnjajo in cvilijo. Kar vidim, kaj si mislijo:«Joj, stara je že spet začela s tem umivanjem…!«
Glasni protesti iz kotišča me prepričajo, da upornike vzamem ven in spustim na potep po pisarni. Še preden se dobro obrnem, nastane lužica, drugič pa kupček, in pasji otrok se zadovoljno pusti odnesti nazaj v »spalnico«. Aha, nočemo več opravljati potreb v kotišču, saj mama ne čisti več za nami! V trgovini za male živali skrbno izberem nekaj igrač: za vlečenje, za grizenje in obveznega konga za mladičke velikih pasem. Očitno je bila izbira prava, saj se je igra takoj začela.
Dočakali smo »dan D«: selitev nadstropje nižje, kjer je že vse pripravljeno za živahne malčke. Pasji spalnica in igralnica sta opremljeni, vsi predmeti, ki bi lahko pomenili nevarnost, pa zavarovani. Na ležišču se sem in tja še pokaže lužica, vendar je po nekaj dneh dni ni več. Izza dveh velikih skupnih skled, prirejenih prav za mladičke, so se naši junaki preselili za »mizo«, kjer ima hrano vsak v svoji skodelici. 
Vsak dan pomeni učenje in igro, igro in učenje. V igralnico dodajam k igračkam razne čudne predmete: poleg velikih žog še star dežnik, ovire, vedro, prazne plastenke… Vsak dan eden od mladičkov nekaj ur preživi v stanovanju, kjer se tudi Thuja navaja na družbo malčkov.
Končno se je po dolgem času pokazalo tudi sonce in dalo znak za prvi izhod na prosto: majcene tačke so zastopicale po snežni podlagi, mama Latina pa je delala kroge od veselja in se prepustila igri z malčki. Na moje presenečenje navdušenju ni bilo konca, vendar smo izlet skrajšali in s pomočjo mame varno spravili nazaj v igralnico. Za daljšo igro zunaj je precej premrzlo.
Konci tednov so namenjeni obiskom novih skrbnikov. Pri skoraj šestih tednih se skupaj odločamo, koga bo osrečil posamezni mladiček. Imena so izbrali, zdaj izberejo le še njegovega lastnika: Floro, Fario, Fino, Fancy, Felice, Fellowa, Farosa, Flya, Flasha in Finna. Kar osem od desetih gre k skrbnikom, ki so bernija že imeli in se zadovoljni spet vračajo k isti pasmi. Za vsakega vzreditelja je to zagotovo najboljši možen izid.
Vse delo, ki ni neposredno vezano na naše mladičke, se kopiči in čaka boljših časov. Zato pa postajajo jedilniki za deseterico vse bolj pestri. Opazim, da obroke, ki jih pripravi Miro, pojedo v celoti in počistijo skledice do zadnje mrvice. Eni pa res znajo….
Februarski dnevnik
Dočakali smo »dan D«: selitev nadstropje niže, kjer je že vse pripravljeno za živahne malčke. Pasji spalnica in igralnica sta opremljeni, vsi predmeti, ki bi lahko pomenili nevarnost, pa zavarovani. Na ležišču se sem in tja še pokaže lužica, vendar je po nekaj dnevih ni več. Izza dveh velikih skupnih skled, prirejenih prav za mladičke, so se naši junaki preselili za »mizo«, kjer ima hrano vsak v svoji skodelici. Vsak dan pomeni učenje in igro, igro in učenje. V igralnico dodajam k igračkam različne »čudne« predmete: poleg velikih žog še star dežnik, ovire, vedro, prazne plastenke … Vsak dan dva od mladičkov nekaj ur preživita v stanovanju, kjer se tudi Thuja navaja na družbo malčkov.
Končno se je po dolgem času pokazalo tudi sonce in dalo znak za prvi izhod na prosto: majhne tačke so zastopicale po snežni podlagi, mama Latina pa je od veselja krožila okoli njih in se prepustila igri z malčki. Na moje presenečenje navdušenju ni bilo konca, vendar smo izlet skrajšali in jih s pomočjo mame varno spravili nazaj v igralnico. Za daljšo igro zunaj je še premrzlo.
Konci tednov so namenjeni obiskom novih skrbnikov. Pri skoraj šestih tednih se skupaj odločamo, koga bo osrečil posamezen mladič. Imena so izbrana, zdaj je treba izbrati le še skrbnike za Floro, Fario, Fino, Fancy, Felice, Fellowa, Farosa, Flya, Flasha in Finna. Kar osem od desetih kužkov gre k skrbnikom, ki so bernija že imeli in se zadovoljni vračamo k isti pasmi. Za vsakega vzreditelja je to najlepše, kar se mu lahko zgodi.
Vse delo, ki ni neposredno vezano na naše mladičke, se kopiči in čaka na boljše čase. Zato pa postajajo jedilniki za deseterico vse bolj pestri. Opazim, da obroke, ki jih pripravi Miro, pojedo povsem in počistijo skledice do zadnje mrvice. Nekateri pa res znajo….
Sedmi teden se je pričel s ponovnim odpravljanjem notranjih zajedavcev, končal pa z obiskom vzrejno tetovirnega referenta. To delo že dve desetletji opravlja naš doktor Peter, ki se je odločil, da bo najbolje mladičke istočasno cepiti, tetovirati in označiti z mikročipom. Ne vem, kdo je bolj vznemirjen: mladički ali jaz, ki bi najraje sama nastavila svoje uho groznim tetovirnim kleščam. Spet uporabim stare dobre Bachove kapljice, za mladičke in zase. Peter se loti dela, jaz asistiram in ko končava, mladički več ne vedo več, da se jim je zgodilo boleče tetoviranje.
Prvič po sedmih tednih zapustim mladičke za nekaj uric in greva na rojstnodnevno zabavo, naš Matic pa prevzame dežurstvo. Ob njegovem prihodu pade tudi pomembna odločitev: Fellow bo ostal doma. Vsem nam manjka Deepova družba, praznino pa seveda lahko napolni samo mali bernček. Mladički postajajo vsak dan bolj igrivi in ostri zobki ne poznajo nobene milosti več. To pomeni še več igračk in poslastice kot so na primer sušeni goveji vampi. Mladički jih obožujejo in v trenutku, ko primem v roko vrečko, sedijo pred mano kot pred oltarjem….
V igralnici smo namestili igrala, ki jih je prijazno posodila ruševinarka in izkušena kinologinja Jasna. Njene izkušnje z mladički z veseljem povzamem: gugalnica je bila na vrsti prva in eden po eden so se radovedni malčki podali po deski, ki se je prevesila pod njihovo težo na drugo stran. S pločevino prevlečen zabojček je bil naslednja naloga, ki so se je lotili sprva zelo previdno. Ker jih je na cilju čakal pasji piškot, si niso dali reči dvakrat. Po nekaj dneh v trenutku, ko položim zabojček na tla igralnice, nastane pravi »stampedo«: vsi se zapodijo na pločevino in bolj kot ropota, bolj jim je všeč. Ko zabojček obrnem in vanj natresem pisane žogice, se »stampedo« ponovi.
Jutranje hranjenje in potem temeljito čiščenje igralnice mi vzame dve uri. Ko pridem v prostor naslednjič po dobre pol ure, imam občutek, kot da zadnji teden še ni bil pospravljen. Kadar je trganje in kopanje lukenj v tla na višku, vedno pritegne pozornost žoga s posladki. Sama se spet in spet čudim, kako šest tednov star mladič tako hitro ugotovi, kaj je treba narediti, da iz žoge padajo piškotki.
Šolske počitnice tudi k nam prinesejo spremembo: na obisk za dva dni pride naša »pestrna« Ana. 
Dva dneva se zavlečeta v skoraj cel teden, naši mladički pa so bili navdušeni. Ana je prinesla sonček in smeh v hišo, bila je dragocena pomoč in vir dobre volje. Njena najljubša je Fancy, Fina in Faria sta bili pri vsakem obroku deležni posebne skrbi, Fellowa bi odnesla v posteljo…. in domov bi odpeljala najraje kar vse. Ponoči je bila njena čuvajka muca Boni, ki je spala kar na njenem vzglavju. Pripravništvo za pasjo skrbnico je Ana opravila z odliko.
Ko so dopolnili osem tednov, sva z Ano vse mladičke stehtali in jim dali sredstvo proti notranjim zajedavcem.
Vsak teden se zvrstijo pri nas skoraj vsi novi skrbniki (Sebastjan pride kar neposredno iz Londona najprej pogledat svojega Flasha, šele potem gre ves utrujen domov) in ponavadi dobijo tudi kakšno zadolžitev. Najpogosteje skupaj z mladički izkoristimo sončen dan in uživamo na dvorišču, kjer kopanju po snegu, drsanju, drvenju za žogo, plezanju in nagajanju mami ni konca. Matic je na dvorišču iznašel novo igro, katere žrtev je postala naša metla, ampak malčki so bili neskončno navdušeni.
Večere si rezerviram za pripravljanje seznama stvari, ki jih bodo skrbniki odnesli skupaj z mladičkom, in za pisanje »navodil za uporabo«. Kako hitro bo tukaj čas odhoda.
Marčevski dnevnik
Vsak teden se zvrstijo pri nas skoraj vsi novi skrbniki (Sebastjan pride kar neposredno iz Londona najprej pogledat svojega Flasha, šele potem gre ves utrujen domov). Najpogosteje skupaj z mladički izkoristimo sončen dan in uživamo na dvorišču, kjer kopanju po snegu, drsanju, drvenju za žogo, plezanju in nagajanju mami ni konca. Zares malo sončnih dni smo bili deležni to zimo, zato nam je lepo vreme polepšalo zadnje tedne v družbi naše velike bernske družine. Vse več časa lahko preživljamo na prostem, kar zahteva vse več zahtevnih »logističnih posegov«. Z drugimi besedami to pomeni, da Miro žaga, pribija, veže 
…. brez prestanka, saj malčki najdejo vsak šibek člen v ograji in jo hočejo ucvreti malo po svoje. Pri tem so v neverjetni prednosti psičke, saj so živahne kot mali poperčki. Sneg hitro izginja, ampak za Fellowa odločno premalo hitro. Kdo ve, kje je slišal, da je treba lulati na travo? Odločil se je namreč, da bo travo našel pod plastjo snega in je tako vztrajno kopal, da jo je zares našel. Matic je na dvorišču iznašel novo igro, katere žrtev je postala naša metla, ampak malčki so bili neskončno navdušeni.
Večere si rezerviram za pripravljanje seznama stvari, ki jih bodo skrbniki odnesli skupaj z mladičkom, in za pisanje »navodil za uporabo«. Kako hitro bo tukaj čas odhoda.
Poleg igral, ki jih razpostavimo po dvorišču, da je vse skupaj že podobno malemu parkurju za agility, mi še nekaj manjka. Ideja o tunelu mi ne da miru. Spomnim se, da ena od naših psičk v pasji šoli ni hotela skozi tunel, saj ga še nikdar ni videla. Misel o tem, da bi morali mladički osvojiti tudi to veščino, me potegne v prvo trgovino z otroško opremo in domov prinesem škatlo z dvema šotoroma (ju bodo deležni naši vnuki!) in za vmes tunelček, kot nalašč narejen za naše mladičke. Komaj čakam, da ga pritrdim ob ograjo. Počakam, da ga malčki previdno ovohajo in se razgledajo, nato pa počasi skozenj zakotalim žogo s piškotki. Vaba je bila prava in skozi tunel so se sprva sprehodili, drugič pa že zapodili naši črnuhi. 
Pa smo se spet naučili nekaj novega, si rečem, pomirjena, da sem uresničila še eno od svojih, kot pravi Miro, preštevilnih idej.
V igralnici smo najbolj oddaljen kot rezervirali za pasje stranišče. Takoj, ko ga je Miro od ostale površine razmejil z letvico, se je opravljanje potreb odvijalo izključno tam. Nepopisno manj dela. Prvo jutro, ko najdem vse kupčke na papirju v pasjem stranišču, takoj dobijo mladički »nagradni izhod« ne glede na to, da malo rosi iz oblakov. Se bomo že obrisali in posušili, divjanje na dvorišču in dobra volja sta ta trenutek najvažnejši!
V zadnjih štirinajstih dneh se mi dozdeva, da bodo telefonski aparati pregoreli. Kličejo ljudje, ki jih zanima nakup mladička – tem seveda prijazno razložim, kako in kaj in jih napotim na spletne strani našega kluba, kjer je več kot dovolj informacij o novih leglih. Nekateri pa kličejo le zato, da bi prišli pogledat male medvedke – kot v živalski vrt. Takim obiskom se z veseljem odrečem in se toliko bolj razveselim, ko pride Monika s Štajerske že četrtič pogledat svojo Fario. Kolikor dlje se bodoči skrbniki mudijo pri svojem mladičku, toliko bolj jih ta vzame za svojega človeka. Lili in Marjan imata privilegij, da ne živita daleč in prideta vsak teden. Njihova Felice nas zapusti prva, vendar vem, da ji bo dobro.
Nove skrbnike na obisku vedno zaposlimo, da pomagajo pri dnevnih opravilih: že to je dovolj, da spoznavajo svojega bodočega družinskega člana, pomagajo nadzorovati male razboriteže pri igri na dvorišču.
Oddaja vsakega mladička je obred, za katerega si vzamem čas. Najprej uredimo papirje, podpišemo pogodbo, obrazce, pregledamo rodovnik in ostale dokumente, nato še hrano, ovratnico in nahrbtnik s pozornostmi, ki sem jih pripravila z mislijo na vsakega mladička posebej. 
Slovo je težko, a vsakega skrbnika zdaj že dobro poznam. Zaupanje je obojestransko in vsakič sem vesela, ko se slišimo in izvem novice o mladičkih.
Ko se število naših mladičkov občutno zmanjša in ostaneta le še (domači) Fellow in Flash (na počitnicah), se pravo uživanje začne. Zapade nov sneg, vendar oba medvedka uživata pri raziskovanju gozda. Mama Latina se po odhodu vsakega mladička še bolj posveti preostalim tako, da sta končno Fellow in Flash deležna prave male šole. V okolici hiše imata veliko dela, na travniku družno kopljeta luknje in se z vsemi tremi mački odlično razumeta. Prvo toplejše sonce nas potegne na izlet proti morju. Naše priljubljeno sprehajališče nas čaka in prvi sprehod na povodcu v hipu osvojimo. Tudi gostoljubna restavracija, ki jo zasedeva skupaj z Latino in obema mladičkoma, je doprinesla svoje k čudovitemu dnevu. Fanta sta dokazala, da se tudi v gostinskem lokalu znata lepo obnašati. Ko gremo na obisk, vzamemo s seboj oba mladička in mamo Latino. Z domačo psičko se že poznajo in odlično razumejo, po temeljitem raziskovanju tujega dvorišča pa seveda oba pridno zaspita ob naših nogah.
S prijatelji se odločimo za izlet v Kamniško Bistrico. Šest enako starih mladičkov na kupu in trije odrasli berniji so prava paša za oči in dušo.
Včeraj je naša Latina praznovala tretji rojstni dan. Sramežljivo spomladansko sonce je vabilo ven in ko je Tanja sporočila veselo novico, da se vrača iz daljnih krajev Flashev Sebastjan, nam ni bilo treba dvakrat reči: gremo na letališče! In smo šli: Latina, Flash, Fellow, Miro in jaz. Fanta sta suvereno korakala proti letališki zgradbi in požela cel kup poklonov ter obveznega božanja. Ko smo dočakali prihod letala in Sebastjana, je bilo presenečenje popolno, snidenje pa res veselo. Tanji, Sebastjanu in Flashu smo polepšali dan in to je pravzaprav edino, kar šteje! 
Med tem, ko zaključujem marčevski dnevnik, odštevam ure do Sebastjanovega prihoda: danes namreč odide tudi Flash. Pripravljam »culico« in skrivam solze. Sicer se bomo pa videvali kot sošolci v mali šoli, ki jo bo posebej za naše leglo organizirala Karmen, si rečem, in kmalu bomo spet skupaj na družinskem pikniku.
