Avtor: Mojca Sajovic

Dolcevita Bernieshine – Vita

(5.12.2008 – 5.12.2020)

Še včeraj sem ji s ponosom in upanjem voščila vse najboljše za današnji rojstni dan… ampak njene velike začudene očke so spraševale… Ni ji bilo več dobro na tem planetu in Nina je njeno sporočilo razumela pravočasno: danes jo je pospremila v boljši svet, čeprav bi morala z njo upihniti 12 svečk na torti.

Vito sem spoznala čisto po bernsko: med vožnjo sem zagledala bernskega mladička na sprehodu z lastnico. Ustavila sem, kajpada, stopila iz avta in prosila mlado gospo, če se lahko mladičku približam in ga pogledam od blizu. Osupljivo lep mladiček je bila mala Vita.

In v naslednji fazi sem prepoznala tudi lastnico, s katero se nisva videli že od njenega prejšnjega bernija Rona dalje…. Od takrat sta Nina in njena Vita zaznamovali naše klubsko delo, naše dogodke.

Vita ni potrebovala povodca, saj je bila z nevidno vrvico trdno pripeta na svojo Nino. In pozneje na vse svoje ljudi. Tudi nam je zlezla pod kožo. Pogrešali jo bomo!

Srečno pot čez mavrico, ljuba Vita!

Jilli Berner Kaiser

(19.12.2009 – 2.12.2020)

Že od včeraj, ko je prispela novica, da je v Barbarinem naročju za vedno zaspala njena Jilli, tečejo solze in naši trije bernji čutijo, da nekaj ne bo tako, kot je bilo do sedaj.

Jilli je bila poseben pasji otrok in prav zato je sejala okrog sebe čisto srečo. Ko se ji je pridružila Happy, je bilo videti, da je zacvetela.

Naši Faniki je šla rajši izpod nog, ampak Fellow je bil pa njena ljubezen. In občutki so bili obojestranski.

Trdno smo držali pesti in tačke, ko je šlo z njenim zdravjem navzdol in neskončno žalost delimo z njeno Barbaro in s Happy.

Srečno pot čez mavrico, ljuba Jilli!

Z veseljem vas vabimo k ogledu odličnega predstavitvenega filma, ki sta ga za Mestno knjižnico Ljubljana mojstrsko zasnovala Ana Berce in Rok Dežman. Ana pravi, da film brez bernijev ne bi bil popoln….

Posnetek je na voljo TUKAJ!

Naša slavljenka je tako hitra, da jo v objektiv lahko ujame samo najbolj izkušena fotografska ekipa… Ko je meglo končno popilo sonce, je sicer nastalo nekaj prazničnih fotografij, ki pa seveda težko opišejo, v kakšno pubertetnico je zrasel naš “koronski pasji otrok”.

Zelo predana čuvajka, vedno prva pri hrani, ampak tudi prva, ko je treba priti na klic.

Svoj rojstnodnevni priboljšek je delila s Fellowom in Fani, s katerima tvori posrečeno krdelo. Prva dva sta nas zazibala v mir in udobje, česar Jenny (še) ne priznava.

Vse najboljše, draga naša Jenny!

V teh čudnih korona časih smo nadvse hvaležni za gozd, ki ga imamo za hišo, za sprehode po šumečem listju, za sonce, za polno košarico gob… Še jajčka iz vasi, pa bo kosilo popolno!

Včeraj se je izteklo deseto leto, od kar z nami ni več naše Latine. Čeprav v naši hiški vrvi od življenja, ki ga je Jenny precej popestrila, našo milo lepotico še vedno pogrešamo. Njena ljubezen še vedno odseva v Fellowovih temnih očeh. Hvala, Latina, za tvoje največje darilo, za Fellowa, in za skoraj štiri prekrasna, mnogo prekratka leta.

Fly je bil po svoje vsa ta dolga leta z nami, saj nam je njegova Monika pošiljala fotografije, ki so nas razveseljevale, pomirile, od navdušenja ponesle v višave, … Danes smo se spet prepričali, da je Fly edini kralj Monikinega srca. Drug brez drugega sploh ne moreta, kar je več kot očitno.  Fellow si je nezaupljivo ogledoval brata, ampak “nose to nose” na koncu pove vse. Zlati fantje, kaj ne, Monika?

Da je rampa za pse strašno koristna, smo se že neštetokrat prepričali. Naše pse smo naučili, da vstopajo v avto in izstopajo iz njega izključno s pomočjo rampe, saj jih tako lažje nadzorujemo in pravočasno privežemo, predvsem pa preprečujemo obremenitve komolcev pri doskoku. Naša Manca pa je ugotovila, da se po rampi lažje pride do Jenny in jo pocrklja. Potem dobiš pa še pasji poljubček in svet je prekrasen!

Naša pasja kopalnica je končno gostila tudi (malo tudi našega) Brookca, ki je “bon za lepotičenje” dobil od nas za letošnji – že 6. – rojstni dan.

Izjemno priden in potrpežljiv je hrabro zdržal do konca.