Avtor: Mojca Sajovic

Naša ljuba Jenny! Saj ni res… že pet let ima, pa se zdi, da smo komaj začeli našo skupno pot. Prijazna, zanesljiva, priljubljena Tačka, moja senca, glasna čuvajka naših domov, potrpežljiva Vivina velika sestrica…

Za svoj praznik si je zaslužila slastno torto, delo Saše Zajc ♥, ki nam vedno za naše pasje praznike izpolni vse naše (in pasje) želje!

In druga tortica? Jenny je na svoje praznovanje povabila tudi Vivo, ki je torto z veseljem pohrustala.

Vse najboljše, Jenny, in še mnogo veselih zdravih let!

Novi mladički v družino prinesejo nove izzive in tudi pri nas ni nič drugače.
Lanskega avgusta se je življenje pri nas začelo odvijati v intenzivnem ritmu, ki ga je narekovala mala živahna kepa. Oktobra sva se pridružili skupini v šoli »priden.si«, kjer so nama dobrohotno spregledali tudi kakšno otroško razposajenost, vendar sva tečaj uspešno zaključili. Letošnjo jesen pa je Viva začela s pravim šolanjem.
Za nama je že devet šolskih ur na travnatem vadišču na ljubljanskem Barju in trening v urbanem okolju nedaleč stran. Ko smo se po zaključeni uri »sošolci« pomenkovali med seboj in delili izkušnje ter nasvete, sem poudarila, da je tokratni tečaj po programu B-BH za šolanje psa spremljevalca v urbanem okolju že moj deseti po vrsti, me je moj sotrpin, lastnik živahnega avstralčka, vprašal, če s tem mislim na tečaj z enim samim psom ali….. Kadar se spomnim na ta pripetljaj, se prav od srca nasmejim, čeprav je v vsaki šali zrno resnice.
Zakaj sem že desetič vpisana s svojim psom v pasjo šolo in zakaj vztrajam, da vsak naš pes opravi izpit? Vaje, ki se jih učimo v nadaljevalnem tečaju, utrjujejo delo iz male šole in ga nadgrajujejo z novimi zahtevami. Psi se radi učijo, berniji še posebej, v upanju na slastno nagrado ali živahno igračko. Z novo pasjo družbo pa nastopijo tudi novi izzivi. Mladi psi so igrivi in željni pasje družbe, pri naši Vivi pa je ta lastnost še posebej izražena, saj prihaja iz številčne pasje družine. Tam je bila pasja družba sopomenka za pasjo žurko, v šoli pa je potrebno to dejstvo preusmeriti v mirno sprejemanje drugih psov. S tem izzivom imava največ dela. Po drugi strani pa pri vzgoji in učenju psa sami sebe težko nadziramo, zavedamo pa se, da je pri vzgoji in šolanju psa pomemben vsak (zamujeni) trenutek in vsaka (napačna) reakcija. Zato je več kot dobrodošlo, da imamo ob sebi izkušenega inštruktorja – kinologa, ki razume govorico psov in zna prevesti pasji jezik tudi lastniku. Priznam, da kakšen nasvet rade volje podelim tudi sama, saj prej opazim napako pri sošolcih kot pri sebi…
Z Vivo še nisva povsem odločeni, ali bova šli na izpit v zimskem roku ali bova raje počakali na spomladansko – poletnega. Viva je skoraj dopolnila 18 mesecev, kar je za bernija še vedno zgodnje mladostno obdobje. Previsoka pričakovanja vodijo prej v razočaranje kot v proslavo uspešno opravljenega izpita. Slednji pa še zdaleč ne pomeni, da je vzgoje in šolanja konec…..

V začetku maja, natančneje 2. maja 1994 sem v svoje naročje sprejela živahno malo tribarvno kepo, mojo prvo bernsko planšarsko psičko, v njenem rodovniku pa je pisalo, da se imenuje Astra von Reichenbrunnen. Za vedno je zaznamovala moje življenje in življenje vseh mojih dragih, ki je od tistega dne teklo in še teče “po bernsko”. Neskončno hvaležna sem za vsak dan z berniji in upam, da jih bo še veliko!

Tako je naneslo, da smo se oktobra in decembra udeležili dveh dogodkov, vezanih na blagoslov živali: prvič na god sv. Frančiška Asiškega 4. oktobra, drugič pa danes na god sv. Štefana, zavetnika konjev. Obakrat smo izkoristili priložnost tudi za druženje in učenje lepega vedenja. Viva se je izkazala!

Jenny danes praznuje 4. rojstni dan. Kako hitro je minilo….

Še včeraj je bila plah mladiček, ki je poslušno sledila Fani in Fellowu. Hitro je osvojila hišna pravila, dokončala šolanje in postala Tačka.

Na delu je praznovala tudi svoj današnji praznik, ko je s svojim prihodom razveselila  otroke na Rakitni.

Če odštejemo njen neizmerni in včasih neprimerni apetit, je odlična spremljevalka, delovna psička in prijetna družba živahni Vivi.

Upamo, da bo z nami še dolgo, zdrava in vesela!

Vse najboljše, Jenny!

Ni se bilo težko do ušes zaljubiti v malo črno kepo, ko smo jo šli prvič vsi trije pogledat. Viva – njeno polno ime je Vive l’amour Berner Kaiser – nas je v hipu očarala. Razen Lili, ki se je odločila, da bo začasno postala zunanja muca, se veselimo vsakega dne z Vivo in upamo, da jih bo res veliko. Naj ji minevajo v zdravi razigranosti in srečni ljubezni, ki jo poveličuje njeno ime.

Njena “dota” je bila tako pozorno sestavljena in tolikšna, da je bilo za vse komaj dovolj prostora v avtu, še bolj pomembna pa je bila ljubeča skrb, s katero je Viva rasla skupaj s svojimi sorojenci.

Hvaležni smo vzrediteljema Dragici in Mirku iz psarne Berner Kaiser za izjemno delo, za zaupanje in za odločitev, ki je najtežji del vzreje – za izbiro novega lastnika.

Ljuba Viva, naj ti devetica, ki jo nosiš v zaporedju naših bernijev, prinese srečo in dolgo zdravo življenje! Mi se bomo vsekakor potrudili za oboje.

Komaj smo čakali, da se odpravimo na tisto “pravo” morje, na otok Cres, ki za nas predstavlja celo kopico prijetnih doživetij in lepih spominov.

osvojila je hotelsko osebje, uživala na plaži, počivala v senčki z razgledom,

in pozirala vsem in vsakomur! 🙂

Danes ob 9.30 je zašlo moje Sončece. Še pred štirimi dnevi je kot Tačka razveseljeval otroke in vzgojiteljice v vrtcu, pred desetimi se je potrudil brati skupaj z otroci v knjižnici… do zadnjega diha se je trudil ustreči in izkazovati svojo brezpogojno ljubezen.

Poosebljal je najsrečnejše obdobje mojega življenja, skozi mnoge izgube in težke trenutke me je spremljal kot trdna, a nežna opora in zvezda stalnica, ki nikdar ne ugasne. Mojim letom je dodajal življenje, ki brez njega nikdar več ne bo tako, kot je bilo zadnjih 13 let.

Bil je otrok velike pasje ljubezni med Latino in Adisom Bernieshine. Ker se je skotil v moje naročje, sem mu pravila “štručka”.

Zrasel je v čudovitega predstavnika pasme, njegov značaj, podedovan po obeh starših, pa sodi v zlat okvir. Bil je najboljše, kar se lahko lastniku psa zgodi in od prvega vdiha do zadnjega izdiha se je zavedal moje neizmerne predanosti.

Krasil je naslovnice vseh treh pomembnih slovenskih kinoloških revij, eno skupaj s Funny Girl Bernieshine, mojo Fani.

Prijateljeval je z vsemi in z vsakim, Jenny pa je zadnja leta vzgajal z neverjetno potrpežljivostjo.

Brez usodnih bolezni se je približeval 13. rojstnemu dnevu, vendar je mesec prej omagalo njegovo srce, ki ga je delil z nami vsemi, neskončno ljubljenimi.

Za vsak dan, ki sem ga preživela z njim, sem iskreno hvaležna naklonjenim zvezdam in vsem, ki so mi pomagali:

• mag. Petru Levstku, dr. vet. med, ki mu je pomagal na svet in z vsem znanjem in ljubeznijo predano skrbel za njegovo zdravje in dobro počutje prav do konca
• Ivanu Janežiču, vzreditelju njegovega očeta Adisa, ki ni nikdar odrekel pomoči ali nasveta
• Špeli Suhač, dr. vet. med., ki je zadnjih nekaj let z zlatimi rokami in zlatim srcem pomagala njegovim gibalom
• veterinarjem družine Nabergoj, ki so z leti postali njegovi in naši prijatelji

Hvaležna sem za vsako dobro misel in besede sočutja vsem, ki danes jočete z nami, vsem, ki ste bili dolga leta naša pesjanarska družina, vsem, ki ste cenili njegovo terapevtsko delo in ga boste pogrešali kot mi.

Ponosni in veseli smo, da imamo našo razposajeno živahno Jenny, ki dodaja našim dnevom poskočnost in … “poskočnost”! Prizadevna Tačka pomagačka se je že ničkolikokrat izkazala, skrbna čuvajka svojih dveh dvorišč oblaja vsakogar: nekatere od vznemirjenja, druge od veselja nad novimi priboljški :-).

Tri leta so tako hitro minila!