Deset let neponovljivih spominov je povezanih z njo. Dve čudoviti legli, počitnice ob morju, ki so šele z njo in njenim Deepom dobile pravo barvo. Kako samoumevno ji je bilo voziti voziček, ob njej nismo vedeli, kaj je to bolan pes… veliko besed bi bilo odveč.
Veseli smo, da je znani slovenski novinar, vzreditelj, športni kinolog in pravi prijatelj psov o njej napisal:
Zmeraj sem ji rekel pramati vseh naših berncev, čeravno sem vedel, da ni bila prva bernska planšarka na slovenskih tleh, več kot sto jih je bilo pred njo. Zacoprala me je v treh sekundah, morda še malo hitreje. Vsaj desetletje prej, ko pri nas najlepših psov na svetu še nismo dobro poznali, smo pri naši hiši začeli sanjati o njih. Pa nikakor ni naneslo, da bi kateri izmed njih prišel k nam. Potem se je, pred desetletjem, kakor bi bilo z neba, pojavila Astra. Kaj Astra, takrat je bila še Astrica. Mladiček je bila in najbrž prvi pes, ki je bil deležen kraljevskega sprejema, ko je prikorakal na naša tla. Slovesno je bilo, pravi krst po pasje je bil, z govori in darili, pelo se je in tudi kaj rujnega popilo. Čutili smo, da smo priča pomembnemu dogodku. V gosteh so bili tudi drugi kužki, saj je bil krst po pasje, ne po človeško. In štirinožni gosti so seveda jadrno pokradli in použili darila, ki jih je Astra dobila ob krstu. Bila je še čisto majhna, ko smo se odločili, da bo njena prva mladička naša prva bernka. Astra nas je pripeljala v bernsko druščino. Zdaj, ko je ni več, bo za našo družino še bolj kot prej veljala za pramater vseh berncev.
Tone Hočevar
