Že več kot tri desetletja znanost potrjuje, da se je mogoče približati čustvenemu življenju živali, ker to res obstoja
Dolgo časa smo živalim odrekali, da imajo občutke ali dušo. Danes pa so raziskovalci etologi prišli do ugotovitve, da živali imajo občutke in da so ti občutki zelo podobni človeškim.
Eno od čustvenih stanj psov, ki smo mu večkrat priča, je žalovanje. Pse zelo prizadene izguba člana krdela, najsi bo človeka ali živali. Že dolga desetletja človek pozna zgodbe o veliki povezanosti psa in njegovega gospodarja ter tiste o žalovanju na njegovem grobu. Kdor te velike pasje žalosti ni občutil sam, najbrž ne verjame, kako nenavadno močna so pasja čustva in kakšne posledice imajo. Živali so v procesu udomačitve razvile občutljivost na okolje človeške skupine. Tako so razvile tudi občutljivo zaznavanje stanj in dogajanj v domačem okolju v družbi s človekom.
Velika povezanost, dolgo žalovanje
Pes, ki je zelo navezan na svojega skrbnika, ob nenadni izgubi občuti enako lestvico čustev, ki bi jo lahko primerjali s človeškimi. Začudenje, nemir, izgubljenost se nadaljujejo v otopelost in protest. Vse to smo imeli priložnost opazovati pri petletni labradorki, ki je izgubila skrbnika, s katerim sta bila skupaj po cel dan, v času njegove bolezni pa mu je bila dobesedno prilepljena na koleno. Odhod v bolnišnico je pomenil zanjo prvo svarilo, ki ga je potrpežljivo prenesla in bila neskončno vesela, ko se je gospod po dobrem tednu dni vrnil domov. Ko se drugič ni več vrnil, je bila otožna in zelo mirna. Vsi družinski člani in njihovi psi so si zadali nalogo, da psičko iztrgajo iz otopelosti. Ko je bilo vrveža v hiši konec, ko so pogrebci odšli, se je začelo življenje vračati v vsakdanje tire. Psička je bila po določenem času spet običajno živahna, ješča, podoba popolne sreče in zadovoljstva. Potem pa je odšla s svojo skrbnico na morje v družinsko počitniško stanovanje. Več kot očitno je bilo, da jo je vonj predmetov pokojnega skrbnika ponovno vrnil v stanje žalovanja. Intenzivno je ovohavala prostore in predmete in se vedla popolnoma drugače kot doma. Ko sta odpotovali domov, je bilo spet vse po starem.
Sčasoma je psička postajala vse bolj zaščitniška. Bistveno bolj zavzeto je branila svoje ozemlje in oblajala je vsakega, ki ga je štela za tujca. Naslednji dogodek je prepričal vso družino, da pes žaluje še dolgo po tem, ko človeška žalost počasi izzveni. Skrbnica se je po dolgem času lotila pospravljanja garderobe pokojnega soproga in sklenila oddati njegova oblačila. Kupi oblek so romali iz omar v vreče, pri tem pa se je pred pasjimi očmi očitno odvijal svojevrsten film: psička je spet dobila svoje otožno vedenje, več se je zadrževala v garderobi in čez nekaj časa je to postal prostor njenega prenočevanja. Njeno vedenje se je očitno spremenilo, kar sicer ni postalo moteče, bilo pa je očitno drugačno in nenavadno. Podobnih izkušenj imajo skrbniki psov najbrž še veliko. Ena zanimivejših je zgodba o psu, ki si je po smrti skrbnika prilastil srajco umrlega gospodarja. Odnesel jo je na svoje ležišče, na njej spal in jo znal braniti tudi za najvišjo ceno, če bi bilo treba. Seveda so mu domači rade volje prepustili kos oblačila, ki je psu očitno vzbujal občutek domačnosti, varnosti in bližine ljubljenega človeka, ki ga ni več.
Izguba pasjega prijatelja
Skrbniki dveh ali več štirinožcev še kako dobro vedo, kaj pomeni smrt enega od psov v družinskem krdelu. Pes, ki z drugim psom preživi nekaj let, se nanj naveže prav v enaki meri, kot se navežemo ljudje. Odzivi psov, ki ostanejo sami, so vedno pravo zrcalo žalosti skrbnika. Osamljeni psi v večini primerov postanejo otožni, odklanjajo hrano, ne želijo se igrati in velikokrat jim tudi družba drugih psov ne pomeni veliko. Izogibajo se prostora, kjer je počival pokojni pes. Enako pravilo kot za ljudi velja v tem primeru tudi za pse: dovoliti jim je treba, da pokažejo in izživijo svojo žalost, hkrati pa pokazati, da življenje teče dalje. Mlajši pes, ki je zavzemal na lestvici podrejen položaj, običajno po smrti starejšega psa prevzame njegove naloge in zavzame njegovo mesto, vključno z ugodnostmi in izbiro ležišča. Izguba psa, ki je bil v krdelu vodja in zaščitnik, pa lahko povzroči tudi občutke negotovosti pri podrejenem psu. Rešitev se ponuja sama od sebe: preostalemu psu največkrat skrbniki priskrbijo novega tovariša. Mladič v družino vedno prinese novo energijo in življenje se za osamljenega psa, prej vajenega pasje družbe, vidno spremeni na bolje. Če se skrbnik odloči za posvojitev kužka iz zavetišča, lahko izkoristi priložnost, da si bo domači pes sam izbral svojega novega tovariša. Tako so izpolnjeni vsi pogoji za prijetno sožitje obeh psov in brezskrbnost njunega skrbnika.
Izkušnja iz našega krdela je bila po smrti naše psičke zelo značilna: njen potomec, samec v najboljših letih, s katerim sta preživela ves čas skupaj, se je umaknil v osamo in dajal vtis globokega razmišljanja. Rekli smo, da meditira. Običajna ješčnost se je umaknila le najnujnejšemu hranjenju. Sicer družaben in ves čas z nami, se je po smrti matere zavlekel v osamo. Ko smo ga iskali, je ležal za hišo, sam in žalosten. Več tednov smo se intenzivno ukvarjali z njegovim vračanjem v življenje, hodili na izlete in obiskovali prijatelje – skrbnike psov. Kljub drugačnim načrtom nas je dobesedno prisilil, da smo se po štirih mesecih odločili za nakup nove psičke, ki mu je nato delala družbo. Pri vsej zgodbi pa je zagotovo najbolj zanimivo dejstvo, ki nas je presenetilo: nova psička si je izbrala za svoje ležišče natančno isto mesto, kjer je ležala pokojna psica.
Vsi psi zagotovo ne izkazujejo svojih čustev tako očitno, določene pasme pa so znane kot »mehke«. Strokovnjaki za vedenje in vzgojo psov menijo, da so psi, ki spadajo med uspešnejše pri delu in učenju, tudi bolj odzivni, kar jim omogoča visoka stopnja delovne in poslušnostne inteligence
Mnogi primeri iskrenega žalovanja in novejša opisana znanstvena raziskovanja govorijo proti temu, da bi bila pasja čustva le ena od številnih oblik počlovečenja, ki jo povsem napačno pripisujemo našim vdanim prijateljem.
