Wenaya je pripotovala iz Švice v Mirotovo naročje skoraj po naključju – in tam ostala dve leti in pol. Z njo se je po Latininem odhodu v naš dom naselilo novo življenje. Če je kdaj obveljalo pravilo, da so si berniji podobni, ampak da je vsak po svoje drugačen, tokrat to za Wenayo zagotovo najbolj velja. Nežna po značaju in robustna po postavi, je bila čuvajka, ki se je najbolje počutila pod kavčem, izpod katerega je pretežni del vročega dneva molil samo smrček. V mali šoli vedno pohvaljena je pazljivo odkrivala nove strani življenja in spoznavala nove prijatelje. Zelo hitro je odkrila radosti zimskega norenja po snegu prav z enako vnemo, kot se je poleti potopila v vodo in samozavestno odčofotala. Med česanjem je praviloma zaspala na mizi in človek je ob pogledu nanjo vedno pomislil na gospodično s kumarično oblogo na obrazu, ki neskončno uživa na kozmetičnem stolu. Običajno je imela v krdelu ne prvo, ampak zagotovo zadnjo besedo. Marca 2013 je postala Kamničanka.
Postala je izšolana terapevtska psička, velika Slavkova ljubezen, naša tolažnica, ko smo izgubili Latino, Sončica, ki niti za trenutek ni prenehala biti naša, čeprav je zadnjih pet let in pet dni uradno sodila v Ložarjevo družino. Po bližnjici je iz Bolnice za živali v Postojni preko mavrice odšla k svojim bernskim prijateljem, saj smo se strinjali, da se s tumorjem v hrbtenjači ne da kakovostno živeti.
Zaznamoval nas je njen veder značaj, njena neizmerna potrpežljivost in iskreno veselje, ko je prišla domov. Tu bo za vedno ostalo njeno srce…
