Po rodu Gorenjka, po poreklu pa Švicarka, je s svojim prihodom v našo družino izdatno pomagala vsem, še posebno Deepu, premagati žalost ob Astrini smrti. Zrasla je v lepo psičko, ki je očarala tudi stroge sodnike na švicarski razstavi. Bila je bernka tipa “vednohočembitišefica”, prava čuvajka, ki je opravljala delo hišnega zvonca. Njena odlika je bila svilena dlaka, ki ni bila nikdar umazana, njena posebnost, da se je vsak večer leže v kuhinji glasno pogovarjala, njena obsedenost daljinci, njena nemila usoda pa, da se je rodila s kolčno displazijo. Ker je bila ves čas v odlični kondiciji in nikdar preobremenjena, deležna posebne skrbi in alternativnih metod zdravljenja, je bila vedno živahna in gibka, vendar smo nekje v globini zavesti vedeli, da ji njena hiba lahko usodno skrajša življenje. S hudo poškodbo vratne hrbtenice je naša vztrajna borka kakovostno živela še dve leti, preden so se težave razrasle in postale neobvladljive. S težkim srcem smo jo pospremili na drugo stran mavrice.
